Deček je z iskricami v očeh nestrpno pričakoval božični večer in kaj kmalu se je začelo mračiti. Po trebuščku je začutil metuljčke, kot takrat ko je prvič uzrl belo snežinko, ki se mu je stopila na nosu.

Prosil je mamico, da Božičku nastavita prigrizek, da se malo okrepča, ko prinese darila skozi dolg sajast dimnik. Mamica je odprla omaro s piškoti, a deček je le odkimal z glavo. Odprl je hladilnik in pokazal na salamo Poli.

"Božiček mora biti postrežen s tistim, kar imam tudi jaz najraje," je velel mamici, ta pa je z nasmeškom na obrazu pripravila sendvič, ki sta ga z dečkom postavila na mizico poleg smrečice.

Naslednje jutro je deček v praznično rdečem pajacku stekel k smrečici in pod njo zagledal ravno tisti skriro, ki si ga je tako zelo želel. Pogled mu je ušel tudi na mizico, kjer je stal prazen krožnik.

Dečku se je tedaj narisal nasmeh na obrazu. Bil je vesel svojega darila, še bolj pa ga je razveselilo to, da ima tudi Božiček dober okus, ne le za igrače, temveč tudi za hrano.

Pismo zapisala: Tjaša